Anamaria Štibilj - Šajn

preseren-mMiha Kač se je kiparjenju začel posvečati že v najstniških letih. V letu 1955 je namreč v terracoti naredil doprsno podobo dr. Franceta Prešerna. Veliki mož slovenske poezije je sicer predstavljen še nekoliko okorno, vendar mu to daje pridih arhaičnosti, morda stilne naslonitve na čas gotike. Določene poteze kiparjevega likovnega nagovora, ki so v njem komaj zaznavne in še negotove, je avtor pozneje nadgrajeval in izoblikoval v osebno prepoznavno govorico. Doprsni, tridimenzionalni portret pa je postal njegovo osrednje motivno zanimanje. Posveča se mu z vso predanostjo. Gradi na kanonih klasičnega kiparstva, išče in raziskuje.

Najpogosteje ustvarja iz gline, ki se voljno podreja dotikom njegovih prstov. V procesu, ki zahteva potrpežljivost, premišljeno gradnjo, nešteta dodajanja in odvzemanja, se rojeva lik človeka, določenega in prepoznavnega, realnega, skrbno modeliranega in oplemenitenega z osebno izraznostjo. Je zrcalno videnje njegovih zunanjih potez in interpretacija njegove duhovnosti. Kipar se pozorno posveča vsakemu obraznemu detajlu in z njim odkriva posameznikovo svojstvenost, identiteto in značajsko specifiko. Ob živem in neposrednem stiku s portretirancem nastajajo njegove najbolj prepričljive figure. Fizionomijo in osebnostne lastnosti namreč podkrepita vitalizem in življenjska energija. Premišljeni, tenkočutni, natančni, polnoplastični in površinsko dovršeni gradnji se pridružuje izrazit poudarek na individualizaciji. V sicer stoično podobo pa se prefinjeno naseli še vedno zadržana dinamika.

Miho Kača lahko imenujemo dokumentarist časa, saj se v njegovem bogatem opusu srečujemo z vidnimi osebnostmi iz preteklosti in sedanjosti. Nekatere svoje izpovedne junake povezuje v zanimive kompozicije, v nekakšna simbiotična jedra, v katerih vsakdo izmed njih ohranja svojo primarno pojavno vlogo, z dodatno simboliko pa v polnosti zaživijo šele kot celota. Skupinskemu portretu štirih pesnikov, in sicer Zlobca, Menarta, Koviča in Pavčka je v zadnjem času pridružil še peterico znanih Slovencev, imenovano Svetovni vrh slovenskega uma.

Miha Kač s svojimi portretiranci postavlja spomenike preteklosti in pomnike sedanjosti. Suvereno, neodvisno od trendov, ki vladajo v svetu umetnosti, stopa po svoji izrazni poti. Podoba človeka pa mu ostaja nenehni ustvarjalni izziv.


Jože Hudeček - Bela vrana Miha Kač

gutenberg-mAli ni zanimivo: število organiziranih likovnikov samoukov, ali - kot se lepše prebere - avtodidaktov, se je v zadnjih desetletjih tako pomnožilo, da premore danes Slovenija že nekaj stotin, če pa zraven štejemo še tiste, ki ne pripadajo nobeni skupini ali organizaciji, celo nekaj tisočev takšnih nešolanih, pa redno ustvarjajočih oblikovalcev - večidel slikarjev, medtem ko bi bilo za naštevanje kiparjev med njimi prstov na obeh rokah preveč. Zakaj? Morda je ena izmed pomembnih ovir za to, da se kiparstvo med samouki ne razvija, pomanjkanje prostora: za slikanje je skromnemu ljubitelju dovolj že domača kuhinja, ki je v nedeljo popoldne prazna, za kiparsko oblikovanje pa potrebuje človek prostor, kamor lahko postavi kiparsko stojalo, kjer ima lahko korito z razmočeno glino, prostor, kjer je čistoča zelo relativen pojem in ki ga, preprosto povedano, premore malokdo. "Kiparstvo je umetnost bogatih narodov," je rekel na vse to, pa še na drago odlivanje misleči Cankar in vse to velja še danes, zato je kiparjev tudi med poklicnimi likovniki mnogo manj, kot slikarjev in grafikov in zato so med avtodidakti nasploh bele vrane. Ena izmed teh je tudi - sicer tehniško šolani - Miha Kač, ki kipari že odkar pomni in ki zdaj to počne v svoji ustvarjalski "eremitaži", v kleti svojega doma na začetku Bistriške soteske, na vhodu v samo osrčje Kamniških Alp. Na takšnem ozadju se rojevajo pod njegovimi prsti plastike kakor jih narekuje izredno močan prirodni talent, podprt z nenavadno močjo poklica - pa ne tistega, za katerega so izšolali. Samo korak v to "eremitažo", v Kačev atelje je potreben, da je človeku povsem jasno, koliko več bi bil vreden kiparjev porispevek k nacionalnemu kiparskemu opusu, če bi ga po končani akademiji poklicno ustvarjal, koliko več, kot je - sicer nadvse dragoceno njegovo izumiteljstvo in inovatorstvo na področju, ki je od avtorja zahtevalo več razuma in manj ljubezni - njega pa je od nje kar razganjalo.

Tako, kot se slikarji samouki ponavadi odločajo za krajinarstvo, tako je med tistimi redkimi kiparji avtodidakti zelo običajno ustvarjalno zanimanje osredotočeno na človeško glavo - le pri najboljših med njimi na pravi portret. In teh je napravil Miha Kač v dolgih letih ukvarjanja s kiparstvom nepregledno vrsto. Le redko je pod njegovo roko nastala celotna človeška figura, tako kot velja tudi za portrete, miniaturna ali v naravni velikosti - večinoma je ustvarjal kipe svojih modelov - ne tako, kot "prvi kipar", po svoji, temveč po njihovi "podobi". "Podoba človeka je njegov obraz," je nekoč rekel Plečnik in pri tem mislil, pa ne izrekel še "kakor se na njem zrcali njegova duša". Ker je tudi Miha Kač - najbrž - kot drugi ljudje poznal samo izrečeni del Plečnikove modrosti, si je zastavil kot zaželjeni cilj čim popolnejšo fizično podobnost svojega dela modelu. Zagrizeno in vztrajno, kot le zmore takle trdo zgneteni človek izpod skalnih gmot alpskega masiva, je oblikoval glavo za glavo, po živih modelih in po dvodimenzionalnih predlogah. Ničkoliko Prešernov, Trubarjev, Cankarjev in Petrov Pavlov Glavarjev je zmodeliral tako, da so bili spominu teh velikih mož v čast in avtorju v veselje - še posebno, če so tudi ljudem prirasli k srcu. To zadnje pa je počasi preraslo v pravilo, saj so bile - sicer dragocene in za našo vrhunsko kulturo izjemno pomembne - umetnine sodobnega časa, ustvarjene z vsemi sredstvi in odkritji umetnostne teorije in izpovedne tehnologije za - in to v prvi vrsti - poznavalce ter sladokusce, zanje prezahtevne in včasih že preprostega duha moreče. To, kar je ustvarjal Miha Kač, je bilo pošteno, všečno in jasno na prvi pogled. S tem so bili zadovoljni - Miha Kač pa ne. Z leti je sam prišel do tiste druge, neizrečene polovice Plečnikove misli in začel iskati pot k izpopolnitvi. Na stotine vrat je potrkal, na desetine jih je odprl, nekaj je našel tu, nekaj tam, na koncu pa, ko je vse skupaj seštel, je videl, da si lahko do tega drugega, še mnogo bolj oddaljenega cilja, lahko pomaga edino sam.

Zdaj je na poti tja, kamor bi rad, kamor misli, da mora priti in od enega do drugega kipa lahko spremljamo njegove korake: njegovi portreti so spregledali, v očeh se jim je zasvetila luč, misel je zaživela v njihovem pogledu. Nekateri so spregovorili. Miha Kač je portretist po meri in okusu svojih ljudi, nekdo, ki pozna jezik tistih, ki so zaradi gluhe tišine okrog sebe, v duši skoraj onemeli.

Kontakt

David Primož Kač, Novo Polje cesta VIII/8, 1260 Ljubljana-Polje

Telefon: 00386 40 511 392,   e-pošta: info@kipar.si